Žal nihče več ne piše sem. Ampak ni vse tako črno. Nekateri, ki smo pisali sem, imamo sedaj svoje bloge:
Za ostale pa ne vem kje na internetu zapisujejo svoje misli (če sploh jih) :F
rip
Spoznov sem jo približno štiri leta nazaj v neki majhni trgovinici v Kranju. Ne morem ravno trditi, da je bila to ljubezen na prvi pogled, ampak sva oba takoj začutila neko medsebojno privlačnost. Ni trajalo dolgo, da sva se navezala drug na drugega. Všeč mi je bilo kako je s pozornostjo skrbela za moje dragocenosti in v zameno sem jo vzemal sabo kamorkoli sem šel. Življenje je bilo lepo, nič nama ni manjkalo in imel sem občutek, da naju nič na svetu ne more ločiti. Pa sem se vendarle motil. Problemi so se začeli, ko sem se vpisal na fax. Študentsko življenje naju je oba oropalo sreče in zadovoljstva. Problem je bil namreč v tem, da nisem bil sposoben vložiti vanjo toliko ljubezni, kot prej. Tu se je začel začaran krog, bila je nesrečna, pravila mi je da se počuti “prazno” znotraj. In res je bila prazna ni mi ponujala več toliko topline kot včasih. Nekako sva se oddaljila drug od drugega. Kmalu so se začeli pojavlati prepiri. Začelo se je povsem nedolžno, ona je postala trmasta. Rada se je hodila kujat pod mizo in obleke, tako da jo je bilo nomogoče najti in to se je dogajalo ravno takrat ko sem jo najbol potreboval. Šla je tudi dlje približno dvakrat se je namreč drznila peljat z avtobusom in to čisto sama! Imela sva probleme, vendar sem mislil, da jih bova že nekako rešila. Ravno včeraj sva doživela nekaj posebnega. Pomagala sva neki osebi, ki naju je res potrebovala. S skupnimi močmi sva to osebo rešila iz zadrege in imel sem občutek, da bo nekako vse vredu, da se bova pobotala in živela srečno do konca dni.
Pa se je zgodilo ravno nasprotno. Kako uro po dogodku sem opazil, da je ni več ob meni. Ne vem točno kaj se je zgodilo z njo, očitno se je odločila, da me ima dovolj in je šla svojo pot. In tako sem ostal brez svoje ljube denarnice.
Močno vrjamem v to, da se vsako dobro (kot tudi slabo) dejanje povrne v takšni ali drugačni obliki, vendar mi je danes dal svet šeenkrat vedet, da sem bedak, da vrjamem v take oslarije. Nekemu neznancu na cesti sem podaril 7€, saj je trdil, da potrebuje za prijavo na maturo, da 30€ že ima ampak da je prijva 37€ in da je zadeva oh in sploh nujna. Pa sem mu dal tistih 7€. V zameno mi je ponujal en svoj osebni dokument, kot za zagotovilo, da mi bo denar vrnil, ko ga bo dobil, ampak sem ga zavrnil, tako da sva izmenjala telefonsko in se dogovorila da se enkrat dobiva na pijači. Po pravici povedano ga jest nimam namena klicat. Pač sem naredil eno dobro dejanje in to je zame plačilo samo po sebi, tako da je zdej odvisno od njega ali bo poklical in vrnil denar ali ne… Meni je vseeno. Pa tako ali tako bi bilo teh 7€ izgubljenih skupaj z mojo denarnico, ki je misteriozno izginila iz moje torbe danes, tak je pač naš svet, v zameno da pomagaš nekomu izgubiš denarnico. No ja vsaj zadnja svar, ki sem jo z njo naredil je bila, da sem pomagal nekomu. To je pa tudi ena taka lepa misel.
Prvotni namen je bil narediti post v teh ph0rumu… ampak če mu le, sem se zdrznil… saj imamo vendarle blog! Sploh pa da ne omenjam, kako bolj “in” je to, kot pa tisti dolgočasni in starmodni forumi…
No pač… včeraj zvečer se peljem z Milošem inu Urožem v mesto na pir… nič posebnega… potem pa mi nenadoma zadaj sedeči Urož pomoli predme zapakirano, pa vendar malenkost namečkano, sodeč po oznaki 300g, rumeno-rudečo škatlo, na kateri piše “KENT elit Domaći keksi” (pač neki ponaredek dobroznane Domačice)… še bolj zanimivo je to, da je na slednjih nalepka z neko cifro, za katero se izkaže, da predstavlja ceno izdelka… nič posebnega (recimo)… sem morda kaj pozabil? Da! V hrvaških kunah (KN) (!) je bila napisana… točneje “8,37KN”.
Seveda sem z mojim ostrim, sistematično-analitičnim umom inu precej variabilnim spominom, takoj pogruntal da gre pravzaprav za poslednji otipljivi ostanek lanskoletnega poletnega dopusta (če odmislimo nekaj posušene zemlje na spodnji stranki polivinilnega ovitka škatle, kar kaže da se je s to škatlo že od začetka umazano ravnalo ), ki smo ga nekateri iz “fellowshipa” preživeli na (v moji razsvetljeni teoriji pravilne slovenščine, bi tukaj moral biti “v” namesto “na” ampak sem se vdal “tradiciji”… čeprav se s tem sploh ne strinjam!) “it shalll not be uttered here” (hint: skrita beseda je v 5. sklonu (mestnik)) , točneje na otoku Pagu.
Pravzaprav me spomin vseeno malo preveč vara (s kom le, se vedno sprašujem?), da bi se spomnil čemu je ta precej zanimiv predmet ždel, sedaj že več kot pol leta, v zadnjem žepu sovoznikovega sedeža mojega prelepega “Navy seal” (na novo improvizirano ljubkovalno ime) avtomobila inu kaj je le ta tam pravzaprav sploh počel?
Da… to me bo mučuilo do konca mojih dni… kako da ne, saj taki misteriji vseeno niso pogosti (na kar se spomnim na določen pulover in rokavice ki so se kar nekaj časa slepo šlepale, skrite v nekih temačnih kotih mojega avtomobila… da ne omenjam, da se neke oranžne maske za tavhanje, še kar nisem uspel znebiti (!)).
No kakorkoli že… danes smo se naučili, da je življenje, kljub mnogim tegobam, polno raznih psiho-fizičnih avantur, katere nam le tega močno popestrijo… celo tako, da se spravimo pisati svoj drugi (2.) blog! Ah le kaj bi brez avantur…
Skratka do naslednjič pa veselo avanturiranje inu zaželite mi dober tek… namreč tile keksi so vseeno dokaj slastni in jih bom snedel namesto malice v naslednjih dneh… da, da, šparati bo treba… inflacija se veče… recesija udarja… denar pa kar polzi iz rok… no ampak to je že tema za naslednjič.
Noč je hladna, najbrž. Koledarji mi pravijo, da se časovno nahajamo v hladni polovici leta. V hladni polovici leta se temperature praviloma spustijo pod ničlo, ko sonce zaide. Najbrž so se tudi nocoj temperature približale ničli, saj je sonce tudi nocoj zašlo. Lahko bi stopil na balkon in se prepričal o stanju zunaj, vendar ne bom, ker me bo najbrž začelo spet zebst.
Kaj pa, če je današnja noč topla. Tako topla, da bi lahko celo zaplaval v jezeru za našo hišo. Kaj pa če je res jezero za našo hišo? Takšno lepo jezero, v katerem se ponoči namakajo utrujene zvezde, podnevi pa blag vetrc boža njegovo gladino. V glavi imam čisto sliko tega jezera, je to mogoče zato, ker se je čisto zares pojavilo za našo hišo? Kaj pa če bi ta trenutek vstal iz stola, šel ven in odkril, da je noč za čuda res topla. Bom mogoče ob jezeru zagledal tisto, kar pogrešam? Ali je mogoče, da bo ravno v trenutku, ko bom zagledal “tisto”, iz jasnega začel padat dež. V bistvu sploh ne dež, temveč posamezne kapljice, katerih edina naloga je, da skrijejo tiste “kapljice”, ki že same od sebe drsijo po licu. Stal bi tam poleg jezera in čutil kako mi kapljice močijo lase in kako drsijo po obrazu. Poslušal bi, kako te kapljice pljuskajo po gladini jezera. Gledal pa bi, kako te iste kapljice drsijo po njenem licu in poskušal ugotovit, če tudi pri njej dež poskuša skriti tiste “kapljice”, ki že same od sebe drsijo po licu. Bi izginila, če bi naredil korak bližje? Najbrž.
Najbrž za hišo ni ne jezera, ne dežja in ne nje. Z gotovostjo pa ne morem trditi ničesar, ker me preveč zebe, da bi šel ven in se prepričal.
Še eno leto je tik pred tem, da izdihne svoj zadnji dih in se preseli v naš spomin. Tam bo tekom prihodnjih let gnil in se pačil, do te mere, da bodo ostali prepoznavni le določeni trenutki, ki so se naši podzavesti zdeli dovolj pomembni za zapomnit. Kaj bom znal povedati o letu 2006, čez 10 ali 20 let? Mogoče to, da sem opravil maturo in začel študirati. Mogoče to, da smo se s kolegi končno opogumili in šli skupaj na morje. Mogoče pa to, da sem nekega četrtka zamudil avtobus, ostal brez kosila in dobil soplesalko za plesni tečaj. Moj spomin je tako ali tako sprogramiran tako, da si zapomni samo tisto, kar se nebi bilo treba, tako da mi bo na koncu ostalo v spominu samo to, kako sem leta 2006 nekega popoldneva zadremal na kavču in se zbudil na tleh.
Takole na prehodu iz ene številke v drugo imamo misleča bitja v navadi delanje načrtov in obljub, ki bodo izboljšale naše življenje v prihajajočem letu. To so lahko tudi obljube o korenitih spremembah v stilu življenja, ki naj bi našo srečo obrnile na bolje, lahko so pa tudi majhne podrobnosti, ki nas motijo in bi bilo fino, da bi jih že enkrat o(d)pravili - letos bom pobrisal prah, ki se nabira pod posteljo naprimer. Jaz se nikoli nisem držal teh obljub, najbrž zato, ker sem si vedno postavljal previsoke cilje (začel bom delat za šolo, ne bom več tolk za računalnikom, pobrisal bom prah pod posteljo itd.). Iz tega razloga sem si lansko leto obljubil le eno malenkost in sicer, da si naslednje leto ne bom obljubljal obljub, ki jih ne bom izpolnil. Pa je zdaj končno prišel čas, da to svojo obljubo izpolnem. To obljubo pravzaprav lahko izpolnim samo na en način, namreč tako, da si letos sploh ne dam nobene obljube, ki bi se je potem moral držat in to bom tudi storil. Tokrat bom po novem letu svoboden, rešen pred psihičnim pritiskom obljub, ki jih tako ali tako nebi nikoli izpolnil. S tem bom v boju z novim letom pridobil taktično prednost, saj ne bom pod pritiskom, da se morem poboljšat. V novo leto bom zakorakal brez upanja na bolj plodno prihodnost in brez upanja na finančne uspehe. Pustil se bom presenetit. Garal bom, če bo treba, užival bom, če bom lahko. Ostal bom tak kot sem. Še naprej bom gojil svoje slabe lastnosti skupaj z dobrimi, saj se mi zdi, da jih gojim v približno pravem razmerju, hkrati pa se zavedam, da tako brez enih kot brez drugih nisem to kar sem.
Torej zadnji mesec počitnic je hitro minil pa čeprav sem delal tudi po 12 ur na dan. Delo pri klučavničarstvu Švegelj me je naučilo kar nekaj koristnih stvari, ki mi bodo koristile med študijem. Najbolj pomembna stvar je seveda dejstvo, da se splača študirat in nardit fax ter dobiti dobro službo v prostoru, kjer so kovinski izdelki že razrezani, ukrivljeni, očiščeni in pobarvani. Druga stvar, ki sem jo osvojil v prvem tednu šihta je bila tako imenovana ukazovalna dvojina. Sedaj vem, da bom sam moral nekaj nekaj storit, četudi mi šefe reče, da bova to zadevo opravila s skupnimi močmi. Naučil sem se seveda še veliko drugega, vendar so vse to bolj tehnične zadeve povezane z delovanjem določenih strojev in mi na žalost poznavanje teh zakonitosti ne bo kaj prida pomagalo pri študiju in (če bo vse po sreči) prihodnjemu delu.
In ja na koledarju piše, da je se je oktober že začel in res so se tudi začela tudi prva predavanja. Počasi začenjam spoznavati tudi Ljubljano. Sedaj dobro poznam Celovško cesto, na katero prideš iz Kranja in pelje mimo Šiške. Poznam tudi Tržaško cesto ob kateri so postavili našo ljubo fakulteto in pizzarijo Volta (pizza, pohan sir, dunajski zrezki itd. za 315sit!). Med iskanjem študentskih bonov in ostalih študentskih zadev pa sem spoznal tudi cel kup stranskih ulčic med glavno avtobusno in vičem. V moji glavi se Ljubljana spreminja iz kupa zmešanih ulic in cest v neko urejeno celoto. Tudi prav.
Moram pa povdarit, da imam urnik tako zmešan, da se niti približno ne ujema ne z voznimi redi vlakov, ne avtobusov, ne z urniki sošolcev niti ne z urniki folka iz mojih krajev, hkrati pa se ne ujema s časom, ki ga mati preživi v kranju in tudi ne s časom, ki ga Matjaž preživi v Ljubljani. Kako jim je uspelo narediti tako klobaso mi ni jasno. Glavno je, da s čakanjem na avtobuse, vlake in podobno zgubim več časa kot ga zgubim na predavanjih.
Ta prvi teden in najbrž tudi še naslednji teden je še vse zbegano in raztreseno. Nekaj se bo še uredilo nekaj pa tudi ne. Nekaj časa bom lukenj bom zaflikal med posameznimi predavanji nekaj jih bom pa še imel. Kdaj se bomo pa lahko dobili v Ljubljani na kakšni pijači mi pa trenutno ni jasno. Čez teden bom najbrž vsak dan po faxu želel čimprej domov, tako da je možmost le ob koncu tedna torej ob petkih, kjer bo pa zopet problem, saj imam baje neke vaje do 21 00 (resnično upam da urnik laže), vlak pa ob 20 23 (sicer je še eden ob 23 43, vendar ob tisti uri ne bom imel prevoza iz kranja domov.)
Bomo vidli, je rekel “ta slep”.
ps ker sem kupil slabetov digitalni fotoaparat sem si naredil svoj prostor na deviantartu in tja lepim zanimivejše fotke. Link
Preden sem odpotoval na morje sem imel ogromno časa, ki bi ga lahko namenil pisanju blogov, vendar nisem imel ničesar za pisat. No lahko bi pisal, kako sem se prekladal iz kavča na posteljo iz postelje na stol in potem spet nazaj na kavč, vendar dvomim, da bi to koga zares zanimalo. No sedaj je stvar obratna. Za napisat imam toliko, da ne vem, kje naj sploh začnem, časa pa nimam niti toliko, da bi prebral zadnje poglavje Kafkovega procesa pa čeprav me resnično zanima kako se bo zadeva razpletla.
O morju ne bom kaj preveč nakladal. Tisti, ki ste bili raje doma, že tako ali tako veste, da ste zamudili toliko nepozabnih trenutkov, da vas je lahko sram, da ste ostali doma. Vse tiste fore, ki ste jih zamudili, ne boste nikoli popolnoma razumeli, četudi vam še večkrat razložimo. zakaj sem bil ja Ante in zakaj je besedica crazy sedaj že sama posebi smešna. Prav tako je težko razložiti foro s šećer i većer, ampak mene onidve tako ali tako nista zanimali, tako da bom tu prepustil besedo urošu.
Malo bolj podrobno bom opisal le tisto, kar se je dogajalo med mano in Petro, vendar tudi ta odstavek ne bo podoben Kafkovim (ki so dolgi tudi čez par strani). Pravzaprav z omenjeno Petro nisva nič imela. Petra je bila edina čopkasta deklina v Košljunu. To pomeni, da je pametna (sedaj hodi v drugi letnik splošne gimnazije v splitu) in da se ni obnašala kot ena kurbica (cough.. šećer, cough.. većer). Aja a sem omenil, da je pogosto imela čopek? Bila je edina, ki bi ji Ante pustil blizu. No in en večer sva si prav zares izmenjala kar nekaj dokaj intimnih pogledov. Oziroma, vsaj tistih par kozarčkev vodke, ki sem jih nosil sabo, mi je pravilo, da so to doja intimni pogledi in glede na to da mi tisti kozarčki vodke niso nič lagali ostale večere lahko sklepam, da so to prav zares bili intimni pogledi. In zakaj toliko razpravljam o nekih bednih pogledih? Sigurno je mogoče™, da so bili ti intimni pogledi pravzaprav edina intimna stvar, ki sem jo doživel v zadnjih mesecih (lažem, v zadnjih letih). No to je kar se Petre tiče skorajda vse. Preden je odšla domov v split se je prišla poslovit in se je rokovala z vsemi, vendar je ves čas gledala le mene… iii… No to je pa res vse. Hkrati je pa to vse kar imam trenutno za povedat o morju.
Kaj ostalega je novega? No Ante lenuh sedaj ne spi več do 14 00, saj mora že ob 7 00 it v službo, kjer ponavadi dela do 16ih. Delo je umazano in slabo plačano, vendar me ne moti preveč, saj krvavo nucam denar za vse študentske žure, ki bodo v Ljubljani to šolsko leto. Baje se po teh žurih skrivajo čopki pa bo treba mal it pogledat.
Do u know the feeling how sometimes when u feel lost and alone, you’re trying to hold on to somethings that’s not even yours? And all you do is lying to yourself trying to make it better when all u do is making it worse.
Do u know how it is when you care for someone more than they care about you and you’d give the world to them and they can’t even see?
Do u remember when was the last time u felt free and independent from anyone else? The last time there was no one to blame u?
Do u believe there really is someone special for u after breaking-up with someone u thought was that someone special?
Do u live in the past because you’re affraid of what might happen if u let go?
Do u ever say something u don’t mean to hurt someone because they hurt u?
Ljudje smo skozi našo kratko zgodovino iznašli kar nekaj prebrisanih načinov, kako najbolj optimalno (najbolj boleče) mučiti tiste, ki so bili na napačnem mestu ob napačnem času ter z napačnimi nameni iz katerih so sledila napačna dejanja. V srednjem veku so za ta namen iznašli kar precej instrumentov, ki so ubogim inkvizitorjem olajšali delo in hkrati pohitrili sodni proces. Nad temi napravami se danes zgražajo ljudje, ki hodijo po muzejih gledat te artefakte. Večina se jih pa na žalost niti ne zaveda, da smo to staro kramo dali muzejem, samo zato ker imamo sedaj še boljše igračke. Danes sem moral prestati dve ti “novi igrački” in zato bom potek tih dveh mučilnih naprav opisal tu. saj veste, bolje se je izprsit, kot pa metati vse v podzavest, kjer se to nabira in nabira in preden se zaveš že uživaš ob gledanju revmantičnih komedij, zbiranju znamk in mučenju majhnih ljubkih kužkev.
Prva stvar na mojem programu je bil obisk pri zobozdravnici. No zobozdravniki so na vso moč podobni inkvizitorjem. Še huje, zobozdravniki so inkvizitorji, ki so se znebili vseh tistih odvečnih stvari (spraševanja, iskanja resnice itd.) in jim je ostalo samo še tisto ključno vprašanje: “Vas boli?” ki mu navadno sledi zloben nasmeh: “Ne? No sej vas še bo.” In potem te namestijo na nekako neudoben električni stol, ki vas spravi v ležeč položaj. Vendar to, da vas prisilijo v buljenje v zrak in kakšno močno neonko, ki se navadno nahaja tam zgorja še ni dovolj. V oči vam usmerijo majhen reflektorček in vas popolnoma oslepijo. Ampak prehitevam. Preden električni stol začne šumeti in se spuščati, počasi zapeljejo tisto mizico z mučilnimi napravicami dovolj blizu, da si jih lahko podrobno ogledaš preden te oslepijo z belo svetlobo. No in zdej si v ležečem položaju in slep. V usta ti zabaše neko cevko, ki ti počasi začne sesati življenje iz ust. Sicer se res zdi da ta cevka sesa le odvečno slino, vendar sem prepričan, da skupaj s slino sesa tudi življenje. In potem mučitelj vzame v roke eno izmed njegovih svinčnikatih napravic, ki bruha vodo in ima zelo značilen zvok, ki ga tu ne bom opisoval, saj nočem da bi kakšen bralec oziroma bralka imela nočne more. No in potem ti to zadevo potisne v usta in začne pritiskati na prvi zob, ki ga doseže. Zvok se v tej točki postane še stokrat bolj strašen, saj se tokrat oglaša znotraj vaših ust in pride hitro do bobniča skozi par špranjic v vaši lobanji. Mučitelj pritiska in prtiska na zob dokler ne zadane živca. Ko pride do živca z nasmeškom začne pritiskati še z večjim zadovoljstvom. Tu se začne prava bolečina. Ko je oskubljeni inkvizitor zadovolen z luknjo, ki jo je naredil v vaši lobanji začne tja notr zlivati, čudne substance, ki vam bodo pokvarile okus vsake jedi za naslednja dva tedna. Ko konča se ti pa prijazno nasmehne in reče, da se moraš spet oglasiti čez en teden. Ha, meni je pa rekla, da me noče videti vsaj eno leto! Očitno pomaga, če med vrtanjem cviliš kot ena majhna punčka.
Naslednja grozna stvar, ki sem se je danes lotil je bila reševanje vpisnega lista. Po petih minutah strmenja v ta nesrečni list papirja se mi je zazdel obisk pri zobozdravniku nekaj res lepega in sončnega. Zalotil sem se, da razmišljam, kako funkcionalno nepismen sem, da ne znam izpolnit enega preprostega obrazca, vendar mi je kaj kmalu postalo kristalno jasno, da je polo oblikovala ali nepismena oseba ali oseba, ki je preprosto zlobna, ali pa oseba, ki je bila v času pisanja pod vplivom kakšne ilegalne substance. Igram se z mislijo, da so se vse te tri osebe vsedle za mizo in šle pisat vpisni list. V mračni sobi so pod rumeno svetlobo stare svetilke na oguljeni in lepljivi mizici skracali skupaj ta naš dragi vpisni list. Samo to bi lahko pojasnilo, zakaj je treba nekatere nepomembne podatke napisati trikrat, nekatere pomembne pa niti enkrat ni treba (naprimer nikjer nisem zasledil vprašanj: imaš čopek?, bi rad spoznal nekoga naspronega spola s čopkom? itd.). Nekatera vprašanja so bila zamišljena tako, da lahko napišeš resnico samo če se zlažeš, druga so vam dala na izbiro več možnosti od katerih je več pravilnih, vendar lahko obkrožiš le eno, spet tretja pa so vam dala na razpolago same nepravilne izbire, od katerih moraš obkrožiti več pravilnih. In potem ti poleg pole dajo še list z navodili. Super, venadar problem je, da navodila povedo le, da moraš obkrožiti ali pa napisati to, kar zahteva okenček, ne razložijo pa kaj točno okenček zahteva, verjetno zato, ker tisti ki je pisal navodila niti sam ni vedel, kaj je treba kje napisati, najbrž je bil pisatelj navodil skupek treh oseb, ki so napisale polo. Hja ampak vseeno boljše slaba navodila, kot pa nič navodil. In kaj norci pri tiskanju storijo? lepo ti naprintajo prvo stran pravil dvakrat, druge strani pa sploh ne, tako da imaš navodila samo za prvo polovico pole. Krasno, imenitno in hkrati tudi čudovito. Aja pa te pole so napisane tako, da jih računalnik lahko brez truda prebere. Mogoče sem živel pod skalo zadnjih 19 let, vendar od kdaj računalnik lahko bere nekaj, kar sem jaz (z mojo brezhibno pisavo) napisal na list papirja? No sej vrjamem, da lahko prebere, vendar sigurno ne uživa v tem. Torej zakaj moram pisati na list papirja, če je pa stvar namenjena gospodu, ki razmišlja z ničlami in enicami, zakaj nebi raje napisali z ničlami in enicami v elektronski obliki, prek (oh bog ne daj) elektronske pošte? Mislim, da bi bili vsi bolj srečni. Ah ja samo potem pa to ne bi bila moderna oblika mučenja.
No pa da ne bo tale post samo negativen si lahko s klikom na TALE LINK ogledate zanimiv filmček, v katerem se igram s pištolo.
dodano, ko sem tole prebral:
uf groza, kolk slovničnih napak in čudnih stavkov, katastrofa. Sej sploh ne boste razumel kaj sem pisal. Prisežem, če bi tole videla kaka učiteljica slovenščine s šibkim srcem, bi ji takoj odpovedali možgani.
Mislm, da je Anze ze dost dolg cakov, da bi se js napisala en svoj blogec 
Morm pa opozorit, da resnicno nimam cist nc pametnga za napisat in se mi ne da govort o seb, k se nimam se cist pogruntane 
se mam pa tok pogruntano da vem kako se bo to koncal. Da bom pac govorila o seb
Sm precej samovsecna oseba in mam na splosno zlo dobr mnenje o seb, mogoce kdo misl da predobrga. Sm zlo trmasta in vedno hocm da je vse po moje. Ce ni sm tecna. Zavedam se tega ampak mi nekak se ni ratal tega spremenit. Al pa nocm. Odkar sm z Maticam sm ratala 2 addicted to him. Tok da mi ni usec, ker se skor ne morm met ful dobr ce ga ni zravn. To bi rada spremenila, pa ne vem kako. Ce ma kdo kaksn pametn nasvet, nej kr pove.
Moj najnajnajljubsejsi komad je GNR - Estranged. Specificno del ˝When I find out all the reasons, maybe I’ll find another way, find another day, with all the changing seasons of my life maybe I’ll get it right next time.˝ It rox. Zalosti me da gansi niso vec skup. Ce bi bli, bi sla na koncert. Tko grem pa decembra na Pink, k mi je tut usec ^^ I love lyrics that express how I feel. Recimo njen ˝I’ll keep on rolling down this road but I’ve got a bad, bad feeling…˝ Muska mi lahko ful pomaga, ce sm slabe vole. Ce sm pa dobre, me pa loh sprav v suprdobro 
Ne maram, da mi kdo govori, kaj nej delam. Nasplosno ne maram da mi kdo ukazuje glede cesarkol. Ne maram bit sama zvecer/ponoc doma, ker me je strah. Cesa? Nevem. Na splosno se bojim teme, tko da bi to pomenl da mam niktofobijo? Jep. Sm sla prevert v zvezk od psihe Ne maram, da se kdo dela norca iz mene. Ne prenesem sal na svoj racun, edin ce mam dobr dan. Rada se pa zafrkavam iz drugih. Kako se temu rece? Hinavscina? nevem uglavnm tud taka sm.
Rada mam anglescino. Matic prav da k sm tecna, skos pisem po anglesk. Sama pr seb tega se nism opazila. Rada odgovarjam na ksna uprasanja z deli besedil. Komad mi rata zanc, ce ma zanc besediu. Besedila mi velik pomenjo lol.
Zdele poslusam Pink - Nobody knows. To je zalostn komad in sm ze veckrat jokala, k sm ga poslusala. Zdele ne bom, ker sm se prevec zaspana in nism zalostna k bom kmal kosiu jedla. Hrana me osrecuje. Na sreco ne vpliva velik na moje kile. I consider myself lucky
Moj najlubsi film je Lotr. 3 del, k pride Arwen :O ob tem definitivno zmer jokam. To je tok lepo. Jokam tud k Aragorn rece hobitkom My friends u bow to no one? Nekj tazga uglavnem je ful lepo Torej sm ugotovila da dost jokam. To ni narobe. Ucasih pomaga.
Moja najlubsa rozica je soncnica. Place to be - moja soba. Hrana - palacinke. Itd itd.
Eeeeeeeeeeeej nehala sm pisat, lahko se zbudis!
Začelo se je pred enaindvajsetimi leti… prijokal sem na ta svet… imenovali so me Tilen. Vedno sem bil črna ovca v družbi prav tako kot sem vedno bil geeky, kar se nadaljuje še v ta dan. Večino časa namreč preživljam pred računalnikom, ki ga pa uporablam tudi pri delu, ki ga trenutno opravljam v telekomunikacijskem podjetju. In prav ta skupek mikročipovij, mi pravkar omogoča, da pišem tale precej nenavdihnjen, debitantni blog post. V t.i. cyber svetu sem znan pod enim in edinim vzdevkom: PSYGNOSER (kapitalke so znak ogromnega ega… j/k… (ali pač?)) ali na krajše psyg… kar vam je ljubše. Kot se nekateri še spomnete, se to ne izgovarja PSAJGNOZER, pač pa SAJGNOUZR :p … No ker za prav ta prvi “hello world” post res nimam blaznih idej, pač sledim že postavljenemu vzorcu iz česar sledi, da bom sedaj naštel nekaj dejstev o sebi: sem precej visoke postave in tudi malo prevelike teže… temno rjavi lasje ter prav take oči… večino časa preživim v črnih oblačilih od vrata do peta… nekako se počutm najbolj udobno v črni barvi… no tole bi nekako pokrilo to nepomembno zunanjost… no pa pojdimo na đuševno stran; Znam biti izredno len pri stvareh ki me ne zanimajo, pri čemer mi neprimerno veliko pomaga moja sposobnost nekoncentracije pri takih stvari, s čimer dobimo produkt, ki se mu reče ÜBERLAZY… in prav take stvari so mi vedno povzročale veliko težav, še posebaj v šoli (še zdaj nevem kako mi je ratalo narest srednjo šolo), kjer trenutno stagniram že 2. leto na višji šoli za multimedije, IAM. No pa se vrnimo na temo… prav tako sem precej melanholičen in realističen… ta skupek dostikrat temelji na pesimizem… a tudi na optimizem (dont ask me how that’s possible) saj se vedno tolažim, da bo bolje. Nasplošno veljam za asocialnega, ker se ponavadi zaprem vase ko sem v večji družbi še posebaj neznancev. V družbi prijateljev je večinoma bolj sproščeno, ampak povsen sproščeno se lahko “družim” ponavadi samo če sem v družbi ene same osebe… ponavadi je tudi tako, da pogovore raje poslujšam in se vmešam samo če imam res kaj pametnega za povedati oz če mi pogovor ni brezvezen, neumen ali samoumeven. Ironično je da pa sam dostikrat začnem kake sicer brezvrednsotne, a le dobronamenske pogovore, ki so ponavadi napačno zastopljeni kot chit-chat… ampak to zastopim. Kakorkoli že, zase menim da sem izredno širokogleden in ponavadi nimam predsodkov do ljudi, tudi če počnejo določene stvari, ki mi niso povsem po godu… prav tako gledam na situacije vedno, če se le da, iz objektivnega vidika in vse stvari probim zastopit in tako je zelo malo stvari, nad katerimi se zgražam, za razliko od drugih. Pri veliko stvareh sem pravi perfekcionist in picajzelj, kar dostikrat komu gre v nos. Pri nekateri stvareh pač morem komplicirat… live with it… I sure will :p. No pa še nekaj o hobijih; Poleg zlorfabljanja abakusa , poslušam tudi zelo veliko glasbe, ki mi predstalvjam pomemben del tega življenja. Poslušam predvsem ekstremni metal (black/death) in tudi ostale podžanre. Včasi mi zapaše tudi klasike… za kaj drugega pa ponavadi ne najdem časa čeprav mi je všeč muzika tudi iz ostalih vetrov, tudi kakšen pop včasih. Sam tudi sodelujem v glasbenem black metal projektu kjer prispevam z vokali, zase pa se doma na cajte malo poigravam z basom, čeprav sem bolj kot ne še začetnik, kar pa nikakor ne velja za vokale . Prosti čas posevečam tudi prijatlejem, ki mi veliko pomenijo. Nimam jih prav veliko, ampak tiste ki imam, so res dobri prijatelji in mislim da sem saj v tem spektru lahko srečen, saj le malo ljudi najde prave prijatelje… sicer pa pravijo da se to vidi šele po 20 letih… no nevem… bomo videli, I guess… Seveda moram omeniti, da sem sicer relativno novopečeni (ampak le) fen viskija…. namreč vsak mesec dodajam h kolekciji… piti slednjega pa mi predstavlja užitek, ki se lahko kosa z užitkom ob uživanju čokolade… ampak le v manjših količinah… namreč z viskijem se ne nalivam in tudi ponavadi se proti pijančevanju oz to preferiram samo do meje kjer se opijanec še zaveda kaj počne in da mu hoja ni tuja…. vse kar pa je mimo te meje je popolnoma brezvezno. Koma sem bil samo enrkat in če bo sreča, ne bom nikoli več. No… to bi bilo za enkrat vse… skoraj… namreč rad bi omenil še eno mojo lastnost: resnicoljubnost; namreč sam se zelo ne rad lažem in to mi tuzdi ne gre prevče dobro od rok (kadar sem pač probal)… tudi če se gre za hec ali za res, mi je vedno tesno če kdo zraqvn mene laže oz še posebaj če vem da meni laže pa tudi če gre za malenkosti… no ja res je da resnica lahko boli, ampak še vedno imam raje to kot pa utopije. No ok zdaj pa res zaključujem… če bo pa še kaj kar spada v ta čuden špagetni post, bom pa naredil follow up no ja… če tole bereš, potem si ali resnično vztrajna oseba ali pa ti je popolnoma dolgčas, v katerm primeru ti tole ni niti malo pomagalo… vem… žal… no in smo že pri koncu…ali pa je to samo začetek?
No, odlocil sem se (oz. mi je Anze predlagal), da pomaga, da se razpisem o razdrti zvezi s Spelo. In to kar boste prebrali v naslednih vrsticah bom napisol zato, ker ni prijetno vsakemu posebej razlagat kaj se je zgodilo nama s Spelo.
Tako… Kot vsi veste sem imel jaz zelo lepo, pocukrano, “popolno”, ljubezensko zvezo s Spelo. Trajala je 2 leti in pol in bilo je super. No ta zveza se je prekinila na torek 8.8.2006.
Preden je Spela odsla na morje sva se pozno telefonu pogovorila o najinih tezavah ki sva jih dozivljala zadne mesece. Po treh urah pogovora sem predlagal, da pozabiva na vse napake, ki sva jih naredila in nadaljujeva najino ljubezensko pot. Ampak mi je ona rekla, da bo prej premislla. Ok. Ko prekineva telefonski pogovor, je ona odlsa cez 2h na morje. Prisla je nazaj v Trzic na torek, jaz sem pa sel v ponedeljek na morje. Tako, da se po tistemu telefonsekemu klicu, se nisva vidla 4 tedne. Jaz sem na morju postal zivcen zaradi nje, zato sem poslal njenega bratranca Mitja, da malo po ovinkih povprasa Spelo ce je ze kaj premislla glede naja. Ona mu pove, on pa men posle sms na morje: Matej, Spela pravi, da je vse OK in da se samo morta pogovort. Pravi, da se bosta obadva spremenila na tisto kar sta bila vcasih in vse bo spet super. No, odlicno! tistega sms sem bil zelo vesel. Zato mu poslem nazaj: U d best, takoj ko se bova s Spelo pogovorila, jo bom odpeljal v neke toplice in se bova mela ful dobr.
No ko se vrnem iz morja. Se prej poklicem tega Mitja in ga se enkrat povrpasam glede Spele, odgovori so isti, kakrsni so bili v smsu. Super! Poklice me se Bine (od Spele sosolec) in mi pravi: Matej, s Spelo sm govoru po telefonu in prav, de bo vse zrihtala, de se pogovorita in bo vse spet kul. U ej, super… jaz poln samozavesti poklicem Spelo, se zmenim za v torek, da se dobiva v Apolotu ob 20.00 na pijaci. Jaz sem bil tam ze ob 19.00 in jo cakal. ko je prisla, sva se pogovarjala obicajne stvari….. kako je bilo na morju, kako kaj sluzba itd. Se smejiva, hecava, vse sorte….. bilo je super. In nato ji recem: Spela, a si zej na morju kej premislla glede naju? On pa: Seveda sem, in iz torbice potegne plasticen srcek (to je bil srcek, ki sem ji ga podaril pred 2 leti in sem ji rekel, da naj bo to znamenje najine ljubezni in ce bova kdaj koncala zvezo mi ga prnisei nazaj). No ko jaz zagledam ta srck, se mi zamegli popolnoma cel svet pred mano, srce se mi v sekunci poveca na utrip 200, zavrti se mi, trebuh me zaboli, skratka dobim obcutek, ki se ga ne da opisat.Nato mi razlozi, da sem se prevec spremenu in ni zalublena v “novega” Mateja, apak v tastarega. Jez sem ji pa oblubi, da se lahko v tem trenutku spremenim v tastarega Mateja. Ker se mi zdi trapasto, da prekineva najino ljubezen, zaradi take traparije. Ona pa: ne… zato ne poskusam vec…. ostanem, placam pijaco in oddidem…. aja se nekaj. Prasala me je, ce sva lahko po temu frenda…. moj odgovor: ne
PS: ta njen bratranec Mitja, se mi je zlagol, da mu je spela rekla da je vse OK, ona je njemu povedala, da bo konec, ampak on meni ni. Pokazol ji je se clo sms kjer sem napisol, da jo bom peljal v toplice. Ona je pa ta sms zastopila, kokrcs, da jest mislm, da ce jo odpelem v toplice bo pa kr vse kul pol. Ce se mi Mitja pribliza, pa ce mi kej rece…. nocm nc rect, kaj sem mu sposoben zele narest!
Prosim vas se neki, ne zajbavat…. ker, zej ko sem ugotovil, da sem zgubil Spelo, se se enkrat bol zalublen vanjo (dobr pa vsi veste kolk sem ju imel rad) Resno, ne govorte nic slabega o njej, ali cesarkoli, nesramnega…. ker naj bo to kdrokoli…. tist trenutek ga bom fejst…. (zato se ze zele opravicim)
2. avgusta sem v blog napisal sledeče:
“No ni vse črno in mrzlo, saj bo vreme sitno (skupaj z mano, oziroma zaradi mene) najkasneje do osmega avgusta, potem pa bomo lahko spet imeli poletje.”
Danes je osmi avgust. Poglejte skozi okno. Sonce? Kaj pa temperatura? Je kar lepo nad 25°C kajne? Včerja, sedmega avgusta je bilo oblačno in pihal je veter. Temperatura se ni dvignila nad 20°C. Nismo imeli občutka, da je poletje. Cel avgust nismo imeli občutka, da je poletje. Danes ga pa končno imamo. Kako to, da sem lahko tako natančno napovedal koliko časa ne bomo imeli poletja? Preprosto. Pogledal sem na koledar. Dve leti je odkar sem praznoval res en super rojstni dan. Bil je imeniten in neponovljiv. Vreme je bilo popolno, sonce je bilo toplo, par minut pa je padal mehki dižkek, med katerim se soncu ni ljubilo skriti za oblak. Popolno nasprotje zadnjih dveh sedmih avgustov. Temperature niso bile poletne, diž, temni oblaki, o soncu pa ne duha ne sluha. Zakaj se to dogaja? Malenkosti.
“Diiiing!!” je pozvonilo na naših vratih, oziroma bi pozvonilo ding, če ne bi imeli zvonca, ki se nagravžno dere DRRRZZZ. Glasni DRRRZZZ prebudi vse v hiši, razen mene, jest se le obrnem v spanju in spim dalje.
Če kdo pogrunta skrito sporočilo gornjega odstavka je geek. Ne skrito sporočilo je pa sledeče: čeprav je naš zvonec glasn in gnusen, me ne more zbuditi iz spanja.
Še vedno je mrzlo, ampak optimistične napovedi pravijo, da se bo kmalu topleje. Še kak dan ali dva in že bo spet +30°.
Ali sem otožen? Ne, le zakaj bi bil? Vse mi teče kot podmazano. Maturo sem naredil, na faks sem bil sprejet, finančnih, psihičnih in fizičnih problemov nimam, s prijatli se super zastopmo, imam svojo sobo in dve kopalnici (tako da je eno stranišče vedno prosto), skrbi me edino, če me bodo jutri postili spati do 12ih, torej mi nič ne manjka, kajne? Ja, to si govorim znova in znova, vendar vem, da ni čisto res. Manjka mi ena malenkost, ki me na vsake toliko časa naredi otožnega, ponavadi ponoči, preden zaspim, oziroma točneje: zaradi česar ne zaspim. In kaj je ta malenkost? Jah pač malenkost, ki je povzročila vojne (troja pa tisto v braveheartu), malenkost, ki jenavdihnila največje pesnike, da so začeli pesniti, malenkost, ki je ustvarila najlepše komade na radiu, malenkost zaradi katere ljudje skačejo z mostov, malenkost, ki je anakina skywalkerja speljala na temno stran, malenkost, zaradi katere odrasli jokajo in malenkost, ki je poleg denarja gonilo sveta (ironično je, da je ta malenkost edina stvar, ki je denar ne more kupiti, vendar je še bolj ironično dejstvo, da jo veliko lažje dobiš, če imaš goro denarja). Če še niste ugotovili govorim o ljubezni. Oziroma sem govoril o ljubezni, saj nimam ničesar več za povedat.
Nekaj zanimivega sem ugotovil o sebi. Nekaj kar mi zadnje čase povzroča kar precejšne probleme z bioritmom. Namreč jest sem zaspan, samo takrat ko se zbudim. Ne pomnim, kdaj sem bil zadnjič zaspan, ko sem šel spat. Vsako dopoldne ali pa še raje popoldne, pa se zbudim zaspan. Moralo bi biti ravno obratno in pri večini ljudeh tudi je. Ko so zaspani, gredo spat in se naspani zbudijo. Jast pa hodim naspan spat, zbudim pa se zaspan.
Ne morem se pa otresti občutka, da bi me lahko neka malenkost spet spravila na pravo pot. Torej, da bi hodil spat zaspan in da bi se zbujal (ob normalnih urah) naspan. Ampak trenutno se mi zdi, da sem neskončno oddaljen od katerekoli malenkosti, čeprav sem imel nekaj dni nazaj ravno nasproten občutek. Ampak po drugi strani se pa svet hitro vrti, življenkse oblike s čopki pa dobro uspevajo skorajda povsod, le poiskati jih je treba.
Naslednji dve zgodbici, sicer izvirata iz resničnih dogodkov, vendar sta malo napihnjeni, da je branje vsaj približno zanimivo. Žal ne morem pisat o nobeni bolj zanimivi temi, ker se preprosto tu nič ne dogaja. Vreme je totalna katastrofa, avgusta je lahko sram, kaj takega si še september nebi smel privoščiti! Cel dan se prekladam izza računalnika, kjer ne delam nič pametnega, do postelje, kjer spim, ali pa berem knjigo, še najraje pa kar oboje naenkrat in do kuhinje, kjer kradem piškote in čokoladno pecivo. Ven si ne upam, saj predvidevam da je tam -5°C, bunde pa ne mislim vlačit iz omare… No obljubljeni dve zgodbici:
Avgust je čuden mesec. Najprej zateži s čudnim vremenom, potem se mi pa še začnejo dogajati čudne stvari. Moj telefon se je začel obnašati zelo sumljivo. Sicer nimam nikakršnih problemov z zvočnikom ali pa z zaslončkom, tehnično je telefon brezhiben, kar je pravzaprav že samo po sebi čudno, ampak pustimo to. Telefon resnično postane čuden, ko ga pustim samega na mizi, pred sabo in pod nosom. Lastim si motorolo v 525, vendar imam naložen softweare od v600, da zgleda bolj kul. v525 in v600 sta oba po defaultu prepognjena na pol, nakar ju mora uporabnik raztegnit, če želi postoriti kaj, kar mu telefon omogoča. No in ravno v tem grmu tiči zajec, namreč moj telefon se sam od sebe odpira in zapira. Ko ga pustim na mizi in ga gledam le s kotičkom očesa se počasi začne odpirat, zaslonček pa začne utripat, kot da bi mi želel povedat nekaj pomembnega, nekaj kar moram vedet, mogoče nekaj kar si res želim, vendar ne dosežem, ker mi manjka nek ključen podatek. Vendar vsakič, ko se ozrem na telefon, da bi si ta ključen podatek podrobno ogledal in ga bognedaj kasnjeje tudi uporabil, da bi dosegel tisto, kar si želim, se telefon na hitro spet zapre in skrivno sporočilce izgine. Očitno se bo kmalu odtrgalo ali telefonu ali pa meni.
In večja vrjetnost je, da se bo meni, saj ni telefon edina čudna stvar, ki se mi dogaja. Ljudje smo znani po tem, da izgubljamo reči… ključe, denarnice, kartice, pamet in podobno, vendar je to povsem normalno. Ampak kar se pa meni dogaja pa ne morem reči, da je ravno normalno. Dogaja pa se mi tole: nekaj dni nazaj sem v sobi izgubil krpico za čiščenje očal. Vedel sem, da je nekje v sobi, saj je že pol leta nisem nesel ven. Ampak očitno si je zaželela malo svežega zraka in je šla za par dni na sprehod. In potem sem jo našel na neki polici, pod nekimi dvdji, kjer se je delala, kot da je bila že ves čas tam. Ves srečen si spucam očala, nakar ugotovim, da je moja denarnica izginla. In naslednja dva dneva sem iskal denarnico brez uspeha (najbrž je šla tudi ona na sprehod) in potem se je spet pojavila na neki polici pod nekimi listi, kjer se je tudi ona delala, da je bila tja vržena dva dni nazaj. Kul ves srečen spravim denarnico na varno mesto in se spomnim, da moram pogledat, kdaj imam zobozdravniški pogled. In uganite kaj se je zgodilo! Moja zdravstevna kartica s kartončkom od zobozdravnika je izginila! Našel sem jo šele danes zjutraj, prebrisanka se je skrivala pod neko knjigo. Vendar to še ni vse. Naslednja stvar, ki je izginila je še najbolj nenavadna! Ne, ne, ne, pamet se me še vedno rahlo drži, izginila je moja približno 25 kilska utež, ki ponavadi nabira prah pod posteljo, sedaj pa je ni nikjer. 25 kilogramov ne mora kar zginiti nekam no! Amapk vredu, ji bom dal dva dni časa, da se vrne, in se postavi na neko mesto, kjer se bo potem obnašala, kot da je bila ves čas tam. Sploh me ne skrbi, da je ne bom našel, to je samo vprašanje časa. Skrbi pa me katera stvar bo naslednja na vrsti, da izgine. Če bo izginila pamet lahko pričakujete šeen “zanimiv” članek v mojem blogu 
ps spet je začelo deževati, pa kaj se ni tam za triglavom začelo že jasniti? Preden je sonce zašlo za gorami sem iz balkona uspel ujeti par sončnih žarkov, ki so me napolnili z upanjem, da bo konec te ledene zime sredi avgusta.
In prišel je čas, da si vzamem par tednov za dopust. Nekako imam slab občutek glede prvih 14 dni z družino. Oče ima delovni dopust, kar pomeni, da bo na morju delal in bom jaz ostal sam z mami. Kaj to pomeni? Trgovina z oblačili, trgovina z čevlji in še več trgovin. Zabavno. Ampak. Ko pridem nazaj, zopet odidem naprej z psywerx crew. In to bo pa zabavno. Upam. Heh. Definitivno bom pogrešal tole mašinco. Upam, da je na morju boljše vreme kot tukaj, tako da mi ne bo treba v morje z štumfki. Bomo vidl. Naslenji blog, ki ga bom napisal bodo vtisi iz morja.
Mraz! Sredi avgusta me zebe v puloverju in štumfih! Žal pa sem verjetno za to nenadno poslabšanje vremena kriv kar sam. Ne vem če se spomnite, ampak lansko leto, je bilo vreme na začetku avgusta tudi gnilo, podobno kot letos. Predlani pa je v tem času sijal sonček, le v bohinju je kakih 10 minut padal nežen dižek, ampak tisti dižek je bil kul. In zdaj je že drugo leto zapored mraz in siten diž. No ni vse črno in mrzlo, saj bo vreme sitno (skupaj z mano, oziroma zaradi mene) najkasneje do osmega avgusta, potem pa bomo lahko spet imeli poletje.
I apologise for any inconviences
Ne, tokrat ne bom govoril o čopkih na splošno (to je snov druge razprave), tokrat bom bolj specifičen. Preden pa začnem bi pa rad še nekaj razjasnil. Ti blogi so javni. Bere jih lahko vsakdo, ki v kak iskalnik vtipka besedo psywerx in nato najde pravi link. Zaradi tega bom zelo pozoren, ko bom pisal o osebah, ki so zunaj naše psywerx druščine. Zavedam se namreč, da ni kul, če kar nekdo piše o vas na internetu. Vsakič ko bom pisal o takih zunanjih osebah bom zato poskrbel da bo identita osebe ostala kar se da skrita. Seveda boste prepoznali osebo, če boste vedeli o kom govorim. Če pa ne boste vedeli o kom govorim, pa tudi ne boste prepoznali te osebe? logično? saj vem, da ni.
Prvič sem jo opazil več kot leto in pol nazaj (vzami ali dodaj šest mesecev). Lahko bi rekel, da se trenutka spominjam, kot da bi se zgodil včeraj, vendar bi lagal. Žal tudi ni bilo nobenega fensi filmskega efekta, ko sem jo opazil. Enostavno zakorakal sem v en razred in tam je bila. Zbegano sem pogledaval po razredu, saj sem bil prepričan, da sem stopil v napačen razred. Razred je bil pravi, zato sem se usedel na svoje mesto in tam obsedel do konca ure. Nekajkrat sem pogledal proti njej. Ni bilo nobene čudovite svetlobe, ki se skregala s fiziko in svetila le nanjo, da bi še bolj poudarila njeno posebnost, tudi vetera, ki bi se filmsko igral z njenimi lasmi, ni bilo. Mojim sošolcem se je najbrž zdela vsakdanja, navadna, najbrž je niso niti opazili. Meni pa se je zdela čudovita. Njena pozornost je bila ves čas usmerjena v list z nalogami, ki ga je imela na mizi pred sabo, zato se najina pogleda nikoli nista srečala, prav vrjetno pa je, da me ona niti opazila ni. Popravek: sigurno me niti opazila ni. Čas je tekel naprej. Videval sem jo le na hodnikih, malo tu malo tam.
Prelomen dogodek je bil nek izlet v ljubljano in ogled nekega bednega filma tam. Na poti nazaj, proti avtobusu je hodila korak in pol pred mano. Bila je sama. To je bila super priložnost, da bi ji pokazal, da obstajam. Vendar nekako nisem zbral poguma za tisti korak in pol in za tisti živjo in za tisto kar bi sledilo za tistim živjo. Dogodek je bil prelomen zato, ker sem si takrat rekel, da ne bom nikoli več zamudil take priložnosti. Priložnost izgubljena ne vrne so nobena, pravijo, vendar se motijo. Priložnosti je bilo tekom četrtega letnika obilo. Kar nekajkrat sem hodil za njo po šoli, jaz na poti do glavne avtobusne postaje, ona pa najbrž na poti domov. Vendar sem tudi tistim priložnostim pustil, da smo zdrsele mimo mene. Preko neke sošolke sem izvedel njeno ime in nekaj njenih osnovnih podatkov. Rada ima čokolado. Nisem pustil sošolki, da bi jo obvestila, o mojem obstoju. Razlogi zato so preveč komplicirani za človeške možgane.
Počasi mi je začelo zmankovati časa. Šolsko leto se je skupaj s šolo počasi pripravljalo, da se nas za vedno znebi. In prišel je maturanski ples. Tega sem dokumentiral tukaj. Kratek povzetek: dolgo sem zbiral pogum, ga zbral in spregovoril z njo. Nasmehnila se je in čez nekaj trenutkov šla stran. To je bilo vse.
In prišla je matura, ki se je tudi počasi odvlekla stran. Šole je bilo konec in postajalo je vse manj verjetno, da jo bom še kdaj videl, kaj šele da bi govoril z njo. Zato sem si obljubil, da ne bom nič zbiral poguma naslednjič, ko jo bom videl. Enostavno bom stopil do nje in ji povedal, da obstajam in mogoče spotoma še, da mi je ime anže. Seveda, ko sem delal te obljube nisem niti malo pričakoval, da jo bom videl kar tako enkrat v kinu še isti mesec. Naključje je samo po sebi bilo že to, da sem jo sploh opazil. Bila je pač premiera. Dvorana je bila polna ljudi. Nekaj se je tudi govorilo da kart sploh ne bo, pa smo jih vseeno kupili par ur pred začetkom. Sedela je na drugem koncu dvorane. Moral sem počakati do konca filma, kar ni bil problem, saj je bil film kul. S prijateljico sta že odhajali, ko sem ju ujel. Prijateljice seveda še opazil nisem. Rekel sem živjo. Ni me prepoznala. Prašal sem jo če se me spomne. Ni se. Poveda sem ji, da sem na maturancu plesal poleg nje, neprepričljivo je prikimala. Povedal sem ji, da sem anže in ji dal roko. Vzela je roko in mi povedala svoje ime. V tej točki naj povem, da je bilo vzdušje malce drugačno kot na maturancu. Kot prvo ni bilo glasne muzike zmešane s pijanim folkom okrog naju, kar je bilo kul. Toda ona ni zgledala ravno najboljše volje, smejala se (v nasprotju z maturancem) tudi ni, kar je bilo slabo, vendar ji ne zamerim. Mal čudno je če kar naenkrat nekdo stopi do tebe, ko to najman pričakuješ. Ampak drugače pač ni šlo. Rekel sem si, da raje govorim z njo, ne glede na to kako bo šlo, kot pa da se potem doma sekiram zakaj nisem upal stopit do nje. No in vrnimo se nazaj, na tisto točko ko mi je zaupala svoje ime. Preden mi je uspelo še kaj spregovorit je rekla, da sedaj onidve gresta in sta šli. In to je bilo to.
Hja to je zaenkrat vse. Sedaj lahko le čakam na naslednje naklučje. Mogoče se me bo naslednič spomnila =)
Ali je prvo se za vedno zapomneš?
Tudi jaz sem dobil priložnost dobiti svoj post na najboljši strani na internetu: www.psywerx.net. Upam, da boste uživali ob branju mojih neumnosti in Smotkovih filozofij. Naj se vam predstavim.
Sem 16 letni fant z kratkimi, gostimi črnimi lasmi in rjavimi očmi. Sem zelo postaven, najbolj razvite imam trebušne mišice ^^, heh. To naredi računalnik. Saj če bi hodil z Smotkom na kolo ga ne bi bilo. Sej bomo začel brcat mal večkrat, ne? Enkrat morm tud jaz do Bohinja pridti (lol beseda=). Bomo naredili enkrat kondicijski trening do Kranja mal Tjašo pogledat.
Šolske klopi mučim v Kranju na Ekonomski šoli Kranj. Heh bogi profesorji drugo leto ali bogi jaz? To bomo še videli ampak zdaj se začne šele zares, ne? Komaj čakam, da vidim ali bomo res šli narazen ali bomo še vedno imeli iste profesorje ali ne. Me prav zanima ali je Špela shujšala, hihi. Me prav zanima, če se je Trilar že ostrigel. Me prav zanima ali je Meti bolj črna od Afričanke. Me prav zanima ali je folk naredil popravne izpite. Me prav zanima. Videli bomo šele 1. septembra, ki je PETEK.
Me prav zanima koliko časa bom imel še počitnic avgusta, saj bom 3 tedne na morju. Važn, da bo heca čez glavo, prav tako rested xp ^^.
Tako, recimo, da sem se nahitro predstavil, mogoče kaj več drugič. Aha pa še ena legenda. Kadar boste prebrali kakšen stavek, ki se vam ne bo zdel podoben meni, ali verjeten in boste na koncu videli ^^, to pomeni sarkazem. Znak je za tiste, ki ga ne vidite in bi lahko prišlo do napak.
Papa.
Pa smo obrnili nov list v naši psywerx zgodovini. Kar se je začelo kot nekakšna 3Dfx fan stran je preraslo vse okvire, vse meje in nastala je stran, katere namen je povezati par prijateljev še bolj skupaj.
V današnjem hitro premikajočem se svetu enostavno nimamo časa (in denarja), da bi se vsak dan zbrali v gostilni in razpravljali o tekočih dogodkih, življenju, vesolju in sploh vsem. Za ta namen smo nekaj časa nazaj postavili forum, ki je delno uspel, vendar ne v toliki meri, kot smo si želeli. Postavljena je bila tudi galerija, oziroma več galerij v katere shranjujemo trenutke naših srečanj oziroma izletov. Vendar vse to še vseeno ni bilo dovolj. Zato smo sedaj omogočili tudi pisanje dnevnikov.
Vsak član naše psywerx družinice bo dobil možnost pisanja dnevnika. Edino, kar moraš storiti je zatežiti smotkotu za username, password in navodila in že lahko začneš pisati svoj dnevnik. Kaj boš pisal je povsem odvisno od tebe. Lahko jamraš o krutosti življenja, opevaš lepoto gibajočih travnih bilk, lahko pa tudi pišeš bedarije, da se ti bomo vsi smejali. Saj smo vsi tu prijatelji, ničesar se ni za bat.
Naš blog nam omogoče zgolj še en način s katerimi se lahko še bolje spoznamo in poglobimo vezi.
se beremo
administracija
No tole bo moj prvi post v moj online dnevnik, zato se mi zdi prav, da za začetek napišem par stvari o sebi.
Ime mi je anže. Kako so se mati spomnili tega imena mi ni znano, zgodba pa najbrž ni zanimiva (ako bi bila bi jo poznal). Zanimivo pa je poslušati tujce, ki si lomijo jezik z izgovarjanjem mojega imena. Na čase zna biti strešica nad z tečna. Pravzaprav so tečna le določena mesta na internetu, kjer te prosijo za ime, vendar ne prepoznajo znaka “ž”. Zaradi tega sem moral za skakanje po internetu vedno uporabiti kakšen vzdevek. Prvi je bil Slim, ki sem ga s časoma zasovražil. D00D se me tudi ni ravno prijel. Zadnje čase kar pogosto uporabljam nick Smotko, ki me nekako najbolj točno opisuje. Lepo je, da tisti, ki želi komunicirati s tabo, že takoj ve, v kaj se spušča.
O sebi bi rekel, da imam čuden smisel za humor, da uporabljam sarkazem (ki ga ponavadi nihče ne dojame), da se zlepa ne razjezim, da si govorim “sej bo bolš”, da na stvari gledam iz čudnih zornih kotov, da rad poslušam glasbo, ki mi je všeč, da je bolj malo glasbe, ki mi je všeč, da nisem frajer in ženskar, da imam rad punce s čopkom/čopkoma, da sem monogamen, da preživim preveč časa za računalnikom, da bi bil svet kul tudi brez alkohola, cigaret in mmorpgjev, da rad berem knjige (a nikoli ne najdem časa zanje), da sem rad zunaj (tudi če dežuje), da rad kolesarim in nabijam žogico v steno s tenis loparjem, da včasih vplivam na vreme, da vreme ne vpliva name, da ne vrjamem v usodo in horoskope, da vrjamem, da se stvari dajo napovedati v naprej (vendar ne tako da gledaš zvezde), da zadnje čase ne znam več pisat pesmic (oziroma jih nikoli nisem znal), da drugače interpretiram pojem pospravljenosti, kot moja mati, da znam bit neodločen, da znam stati na enem mestu in zbirati pogum več ur, da lahko ta isti pogum zberem tudi v eni sekundi (ako si “tisto” res želim), da rad delam bedarije, da se rad naučim kaj zanimivega, da se mi večina stvari na gimnaziji ni zdela zanimiva, da imam probleme z bioritmom oziroma spanjem, da sem zjutraj tečen, da imam rad pohan sir in fruc, da se ne redim, da ne jem zelenih stvari, da ničesar ne voham, da mi je slovenska slovnica španska vas in da sem besedo “da” uporabil prevečkrat v tej povedi.
Tako čestitam, če ste se prebili skozi vse to in vam hkrati želim veliko sreče pri branju mojih naslednjih vnosov.